7.dan- solata iz pasje posode

 Danes poročava Neja in Veronika. Kot vsako jutro, smo se tudi danes zjutraj z avtobusi odpeljale vsaka na svojo lokacijo.

Ko sva prišle do ambulante, je tam že čakal prvi pacient, pes pasme šarpej. Pasma je zaradi nagubane kože nagnjena k entropiji. To je bolezensko stanje, pri katerem se veka zaviha navznoter. Za popravek stanja je bil potreben kirurški poseg. Veterinar Uroš se je tudi pošalil in rekel, da bomo psu naredili face-lift. Operacija se nama je zdela zelo zanimiva, saj je še nikoli nisva videli. 

Nato nas je že čakala naslednja pacientka, psica z piometro (gnojnim vnetjem maternice). Tudi to psico je operiral veterinar Uroš. Med posegom naju je spraševal latinske in slovenske izraze za dele maternice. Na srečo sva se jih večino spomnile iz ur anatomije, če pa katerega nisva vedeli, naju je on spomnil. Maternica je bila polna gnoja in zato zelo povečana. Razložil nama je tudi, da črevesje nikoli ne sme biti na zraku, saj se zelo hitro suši in zelo hitro postane smrtonosno. Maternice niso vrgli stran, ampak so nama pustili, da sva si jo ogledali in še enkrat ponovili vse dele. Presenetilo naju je kako hitro je tudi ta postala suha po površini. 

Po dveh posegih je bil čas za težko pričakovano malico. Jedli smo okusne čevapčiče z lepinjami. Veterinarji so si naredili tudi solato v pasji posodi. To se nama je zdelo zelo smešno, čeprav je bila posoda čista in je še nikoli niso uporabili za psa.

Po malici sta na infuzijo prišla dva psa in ena mačka, veterinarka Aleksandra pa je medtem opravila sterilizacijo mačke.

Nato pa nama je veterinar Uroš ponudil, da gre ena lahko z njim na teren. Zmenili sva se, da sem odšla jaz, Neja. Z kombijem sva se odpeljala do naselja Umčari, malo izven Beograda. Ker avto ni imel klime, zunaj pa je bilo 35 stopinj, nama je bilo zelo vroče, zato sva imela ves čas vožnje odprta okna. Zapeljala sva se do dveh kmetij, kjer sva kravam odvzela kri za laboratorijske preiskave. Zdelo se mi je zelo zanimivo, da kar nekaj tamkajšnjih hiš nima fasade. Nato pa sva se z dvema tamkajšnjima kmetoma ustavila še na kavi, kjer so se pogovarjali o subvencijah. Pogovoru sem težko sledila saj so govorili zelo hitro, nekaj besed pa mi je kljub temu uspelo razumeti.

Medtem pa sem jaz, Veronika opazovala sterilizacijo mačke, ki jo je skrbno opravljala veterinarka Aleksandra. V operacijsko sobo je prišel veterinar Mičo in mi podal kirurške rokavice, to me je malo zmedlo, saj nisem pričakovala, da bom lahko asistirala pri sterilizaciji. Pokazal mi je, kako naj držim peane oziroma arterijske prijemalke, in mi ob vsakem koraku povedal kam in kako naj jih premaknem. Nato je na vrsto prišel maček, ki je imel zlomljeno čeljust, oziroma po njihovo "vilice". Veterinarka je z iglo prebodla spodnjo čeljust in skozi iglo uvedla žico. Ta postopek je ponovila še na drugi strani, žico pa je na koncu zbližala in jo s kleščami zategnila. Mačka je po opravljenem posegu mačka še kastrirala. V ambulanto je naslednji prišel potepuški muc, ki ga je pripeljala prijazna starejša gospa. Bil je hudo dehidriran in iz oči mu je tekel izcedek, ko je veterinarka želela rektalno izmeriti njegovo telesno temperaturo, je bil termometer poln parazitov, zato je svetovala gospe, naj gre v veterinarsko lekarno po antiparazitike. Muca je dala na infuzijo in mu dala antibiotike proti sekundarnim okužbam, gospe pa naročila, naj ga pripelje naslednji dan še enkrat. Nato je v ambulanti postalo dolgočasno, strank ni bilo, zato smo z veterinarji spili kavo in poklepetali. Še zadnji pacient dneva je bil mlad pes, ki naj bi ga najditelja našla ob cesti. Nad levim očesom je imel majhno rano, ki je bila najverjetneje posledica spopada z drugim psom. Pes nad veterinarko ni bil navdušen, zato si ni pustil razkužiti rane. Po večih poskusih fiksacije, je veterinarki le uspelo rano razkužiti in mu dati antibiotike. 

Ko se je Neja vrnila v ambulanto sva lahko odšli. Prejšnji dan sva ugotovili, da se domov bolj splača vozit z tramvajem. Ker pa so tudi tramvaji stari in nimajo klime, nama je bilo spet zelo vroče. Na srečo sva se potem lahko postavili k odprtem oknu, kjer nama je prijetno popihalo. Na poti sva se ustavili še v trgovini in nakupili sestavine za kokosove kroglice. V stanovanju pa sva se pridružile Miji in Tajdi, ki sta že pridno pripravljali tiramisu. Pecivo bomo jutri za zahvalo odnesle veterinarjem.