15. Kombi na je pustil na cedilu

Tu Mia in Tajda, danes sva jutro začeli kot po navadi, odpravili sva se v veterinarsko postajo Hitna in tam pomagali med posegi in pregledi živali. Okoli 11.00 je mlad fant, oz. "mladič" kakor mu je rekel veterinar, pripeljal psičko pasme cane corso. Psička je imela manjši tumor nad inguinalno bezgavko.

Ko je veterinar tumor odstranil smo se pogovarjali o patohistoloških preiskavah, s katerimi bi ugotovili ali je tumor maligen ali benigen. Presenetilo naju je, da testa lastniku sploh ni ponudil, saj so navajeni, da se kljub ugodni ceni, lastniki za teste ne odločajo. Za najino zadnjo operacijo oz. delo v Beogradu sva asistirali veterinarki pri šivanju kar velike rane na psu. Do zdaj naju še nobena poškodba ni tako presenetila, saj je bila ta rana zares velika in tudi zagnojena, sam pes pa se nama je močno zasmilil, ker se je videlo da je bil v groznih bolečinah. Po šivanju sva počakali profesorico Aljo, da smo se skupaj zahvalile veterinarju Urošu, saj naju je tako lepo sprejel. Z Urošem in veterinarjem Milanom smo se odpeljale na eno hitro kavo, ki je seveda trajale dlje kot je bilo v planu. Po kavi smo odšle do Knjegine ljubice (ulice v kateri stanujemo), po Veroniko in Nejo. Skupaj naj bi se odpravile do glavne veterinarke postaje Beograda, da bi se poslovile od Mine in Senide, ter se jim zahvalile za izkušnjo, ki sta nam jo omogočili. Pod pa nam je preprečil naš šolski kombi, ki je ne daleč od našega stanovanja prenehal delati. Na armaturi se je prikazal znak stop in ko smo se ustavile se je začelo kaditi iz havbe. 


                                                                                                             

Profesorica je seveda takoj ustavila, nas pa prosila da zakrijemo registrske tablice, da nam nebi izstavili kazni za parkiranje na pločniku. Hvala bogu so nam prijazni delavci pomagali, saj niti ena od nas ni vedela kaj se dogaja. Profesorica je vsa razburjena klicala našega hišnika, da bi nam pomagal in po približno pol ure čakanja, je naš kombi odpeljala avto vleka. V skrbi ali bo kombi do ponedeljka oz. našega odhoda sploh popravljen smo se peš odpravile nazaj do stanovanja. Na poti smo na tleh opazile umetnino, umetnika Ememem-a, ki po Beogradu pušča majhne, a lepe umetnine.



 Za zaključen dneva smo se odpravile na kosilo oz. večerjo v restavracijo, da smo si lahko ta čuden dan vseeno malo polepšale.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

7.dan- solata iz pasje posode

Slika
 Danes poročava Neja in Veronika. Kot vsako jutro, smo se tudi danes zjutraj z avtobusi odpeljale vsaka na svojo lokacijo. Ko sva prišle do ambulante, je tam že čakal prvi pacient, pes pasme šarpej. Pasma je zaradi nagubane kože nagnjena k entropiji. To je bolezensko stanje, pri katerem se veka zaviha navznoter. Za popravek stanja je bil potreben kirurški poseg. Veterinar Uroš se je tudi pošalil in rekel, da bomo psu naredili face-lift. Operacija se nama je zdela zelo zanimiva, saj je še nikoli nisva videli.  Nato nas je že čakala naslednja pacientka, psica z piometro (gnojnim vnetjem maternice). Tudi to psico je operiral veterinar Uroš. Med posegom naju je spraševal latinske in slovenske izraze za dele maternice. Na srečo sva se jih večino spomnile iz ur anatomije, če pa katerega nisva vedeli, naju je on spomnil. Maternica je bila polna gnoja in zato zelo povečana. Razložil nama je tudi, da črevesje nikoli ne sme biti na zraku, saj se zelo hitro suši in zelo hitro postan...
Preberite več

1. dan

Štart iz Ljubljane je bil predviden ob 10. 30, a ko smo prišle na zbirno točko nas je tam pričakal kup škatel z donacijami za zavetišče. Ker tudi same nismo varčevale s prtljago je bilo zlaganje v kombi precej zanimivo. Na poti nas je spremljal tudi Boris Branko, profesoričin muc. Med vožnjo so se konzerve za donacije peljale po celem avtu. V približno 5 urah smo bile že pred Beogradom, tam pa se je tempo vožnje upočasnil. Zaradi protestov smo v stanovanje prišle, šele po 2 urah. Ko smo se razpakirale, smo se odpravile v center Beograda. Pogledale smo si center in kmalu za tem postale lačne, saj še nismo jedle. Ker še nismo znale računati z dinarji, smo natakarju pustile 10 evrov napitnine, česar je bil zelo vesel. Odpravile smo se v trgovino po hrano in na poti nazaj v stanovanje, opazile mlade plesalke, ki so plesale njihovo tradicionalno kolo. Po vrnitvi v stanovanje in bolj podrobnem ogledu, smo ugotovile, da ne dela roleta in da je posoda še vedno umazana. Kmalu za tem smo šle spa...
Preberite več

6. dan PES JE UGRIZNIL VETERINARKO!!!!!!

Slika
 Tu Tajda in Mia, midve svojo prakso ta teden opravljava v Rakovici, v centru za sterilizacijo, ker sva na začetku bili nekoliko zadržani, sploh zaradi sporazumevanja. Veterinarji ne razumejo slovensko, tudi angleško ne prav dobro, zato sva se na koncu največ pogovarjali z Dejanom, enim od veterinarjev, s katerim sva govorili slovensko, on pa nama nazaj v srbščini, zaradi česar smo se cel dan smejali. Presenetil naju je njihov način steriliziranja in kastriranja. Psov sploh ne intubirajo in velikokrat jim dajo premalo anestetika, zaradi česar se psi velikokrat med posegom zbudijo in cvilijo. Sam poseg ni tako sterilen. Po posegu pse odložijo na tla, potem pa jih naložijo na samokolnico in jih odpeljejo v posamezne bokse. Pomagali sva jim z aplikacijo protiboličinskih zdravil pod kožo, s pripravo psov za posege. Poskusili pa sva tudi aplikacijo anestetika v veno cephaliko, kar sva počeli prvič in je bilo precej zanimivo. Po posegu so naju spustili na kosilo in ker sva bili v prostor...
Preberite več